Pretekli teden smo v našem društvu France Prešeren v Nišu doživeli nekaj posebnega.
Obiskala sta nas veleposlanik Republike Slovenije, gospod Slobodan Šešum, in konzul,
gospod Dejan Dabič. To je bila čast, ki nas je vse zares ganila. Hkrati je bila to priložnost, da
se odkrito pogovorimo o tem, kako živimo slovensko kulturo daleč od Slovenije, s kakšnimi
izzivi se srečujemo in koliko truda vlagamo, da ostanemo povezani.
Pogovor, ki je segel globlje
Srečanje ni bilo le formalno. Z gostoma smo se pogovarjali o vsakdanjih stvareh, ki
oblikujejo življenje društva. Govorili smo o organizaciji dogodkov in o izzivih, s katerimi se
srečuje manjšinska skupnost, ki želi ohraniti svojo kulturno dediščino v drugem okolju.
Eno od vprašanj, ki ga je veleposlaništvo izpostavilo, se nanaša na trenutno politično
situacijo. Petletno članstvo v slovenskem društvu omogoča pridobitev slovenskega
prebivališča, in ta možnost je v zadnjih letih bila v določeni meri izkoriščena. Del ljudi po
pridobitvi statusa povsem izgubi stik z društvom in s skupnostjo. Razumemo, zakaj je to za
veleposlaništvo občutljivo vprašanje, in tudi nam ni vseeno.
Hkrati naj dodam tudi osebni pogled. Če se nekdo dejansko preseli v Slovenijo in se nauči
jezika, je to po svoje močna oblika povezanosti. Ljudje v življenju gremo naprej, in to je
naravno. Pomembno je, da govorimo o tistih, ki skupnost zares gradijo. Eden takih je
nedvomno naš predsednik Ivica Gruden.
Hvaležnost človeku, ki nas povezuje
Z bratom Nikolo Zlatkovićem sva še posebej hvaležna, da imamo na čelu društva prav Ivico.
Brez finančne koristi, brez kakšnih posebnih ugodnosti, preprosto skrbi za to, da smo skupaj
in da se vsakega srečanja veselimo. Slovenščino govori z nami na vsakem srečanju,
organizira dogodke ob pomembnih slovenskih praznikih in skrbi, da je naša Viber skupina
živa. Ima slovensko prebivališče, a se zaradi tega od nas ni oddaljil. Nasprotno, še bolj se
trudi. O takih ljudeh bi morali govoriti glasneje.
Pomembna lastnost Ivičevega vodenja je tudi odprtost. Društvo se razvija prav zato, ker
dopušča, da v njem zaživijo ideje novih članov. Lep primer tega je bilo srečanje ob
Prešernovem dnevu. Vsak je prispeval po svoje. Nekateri so pripravili lepe predstavitve,
nekateri so recitirali, drugi so poskrbeli za pogostitev. Skupaj smo zapeli slovensko himno.
Takšna srečanja niso le obeleževanje datumov. So dokaz, da kultura zares živi takrat, ko jo
ljudje sami napolnijo z vsebino.
Slovenščina kot vez s tistimi, ki jih ni več
Eno najlepših odkritij ob vstopu v društvo je bila zame možnost učenja slovenskega jezika, ki
jo omogoča slovensko veleposlaništvo. Za mnoge med nami, ki nimamo neposrednih ambicij
za selitev v Slovenijo in smo vsakodnevno ujeti v svoje obveznosti, je to res dragocena
priložnost. Zame osebno je še nekaj več.
Slovenščina je jezik, ki ga je govorila moja pokojna babica Ivanka Bilc. To je jezik, ki me ga
je od otroštva učila moja pokojna mama Silva. Skozi besede ostajata z menoj, in vsak nov
stavek, ki se ga naučim, je tudi droben spomin nanju. To ni nostalgija. To je ohranjanje
družinske vezi, ki ne bi smela ugasniti samo zato, ker živim v drugi državi.
Prav zato se iskreno zahvaljujemo slovenskemu veleposlaništvu za vsa prizadevanja, da nam
omogoča kakovostno učenje jezika. Pouk slovenščine je za našo skupnost res dragocen, zato
si želimo, da bi ostal na visoki ravni tudi v prihodnje. Verjamemo, da bomo skupaj z
veleposlaništvom našli pot, da bo organizacija pouka ustrezala potrebam in pričakovanjem
članov, ki v učenje vlagamo svoj čas in srce.
Pogled naprej
Z velikim veseljem pričakujemo majsko ekskurzijo, ko nas bodo gostili v Zimzelenih Zrečah.
Hvaležni smo Uradu Vlade RS za Slovence v zamejstvu in po svetu za sofinanciranje
potovanja za nekatere naše člane. Veselim se priložnosti, da bom slovensko govoril z ljudmi v
Sloveniji, ne kot turist, temveč kot nekdo, ki se vrača k delu svojih korenin.
Obisk veleposlanika Šešuma in konzula Dabiča nam je dal občutek, da nas v Ljubljani
opažajo in cenijo. Že zdaj se veselimo nadaljnjega sodelovanja in novih srečanj s slovenskim
veleposlaništvom. Mi pa nadaljujemo svoje delo, vztrajno in z ljubeznijo do jezika in kulture,
ki sta nas oblikovala.
Avtorica besedila: dr. Jovana Zlatković