Kot nova članica Društva Franceta Prešerna mi je v veliko čast in veselje deliti svoje vtise o Prešernovem dnevu, ki smo ga praznovali v Nišu.
Po štirih letih, preživetih na Švedskem, kjer sem doktorirala, sem se pred kratkim vrnila v Niš. Moja babica je bila Slovenka in odraščala sem z jezikom in vrednotami, ki jih nisem vedno znala poimenovati: skromnost, odgovornost do skupnosti, tista tiha solidarnost, ki se ne izreče na glas, a se globoko sliši. Ko sem jih srečala na Švedskem, mi niso bili tuji.
Po vrnitvi sem bila iskreno vesela, ko sem izvedela, da v Nišu obstaja slovansko društvo. Zelo mi je žal, da nisem imela priložnosti obiskati Slovenije, ko je bila babica Ivanka živa, in da sem bila premlada, ko je umrla. Članstvo mi nekako pomaga, da se ji počutim bližje, pa čeprav le skozi jezik, ampak tudi skozi domišljijo, kako je doživljala svet.
Zelo sem vesela, da želijo ustanovitelji preseči formalno praznovanje in ustvariti dogodke, ki resnično slavijo to povezavo s Slovenijo. 8. februarja je Dejan Kosanović predstavil življenje in delo Franceta Prešerna, nato je Ivica Gruden isto zgodbo povedal v slovenščini, na koncu pa sem v slovenščini recitiral O, vrba, tudi.
Nisem tega storil samo zaradi programa. Storil sem to, ker sem to pesem resnično čutil.
Prešeren piše o hrepenenju, o domovini, o tem, kar ostane v človeku, ko je daleč stran. In nisem ga bral kot zgodovinsko besedilo, ampak kot nekdo, ki je sam šel skozi tisti tihi pogovor s samim seboj: kaj sem pustil za seboj, kaj sem našel, kaj bi storil drugače. Na pritožbo se nisem odzval. Odgovoril sem s hvaležnostjo, da nisem ostal, da sem odšel, da sem se vrnil. Življenje nas ne prosi, da izberemo eno samo smer in ji za vsako ceno ostanemo zvesti. Lahko greš, se vrneš, greš spet, in to je lepota svobode.
Z zdravjem in služenjem smo že končali. Še posebej sem bil vesel srečanja z ostalimi člani. Toliko različnih življenjskih zgodb in spet nekaj skupnih niti, ki ljudi povezujejo na način, ki ga je težko razložiti, a enostavno prepoznati.
Komaj čakam, da nadaljujemo najino prijateljstvo in da skupaj obiščemo Slovenijo. In upam, da se bom do takrat naučila vsaj en pogovor voditi v slovenščini, saj se mi jezik zdi zelo lep.
Avtorica: dr Jovana Zlatković